 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kdo vam je izbral ime in zakaj takšno?
Rodila sem se kot Urša, lepa slovenska kombinacija s sestro Špelo. Ker pa je oče Čeh, sta se starša 14 dni po porodu odločila, da bom Katarina, kar je lahko tudi češko ime in se ga izgovarja s tistim značilnim češkim ř, v slovenščini skorajda kot ž. A Katarina zares nikoli nisem bila. Vedno Katja ali Katka, mnogi pa me kličejo Sekvoja.
Kje živite?
Živim v Ljubljani za Bežigradom. Čisto blizu reke Save in najlepših sprehajališč v mestu.
Kje bi radi živeli?
Na Norveškem. Tja me vleče nevidna sila že celo življenje. Pravzaprav ne vem, kako sem se rodila v Sloveniji, saj se počutim Norvežanka.
Kje pa bi bili zdajle najraje?
Na najvišji evropski planoti Hardangervidda na Norveškem. Kjer ni zvokov, vonja, je eno samo belo snežno morje v rahlem valovanju, skozi katerega bi drsela z back country smučkami, za sabo pa vlekla pulko.
Vaš najljubši delček Novega mesta in njegove okolice?
Prav v Novem mestu sta čisto moja Ragov log in Portoval, z vsemi drevesi, razvejanimi koreninami in bujnim podrastjem. Blizu Novega mesta pa pragozd pod vrhom Gorjancev. Ko sem še živela v Novem mestu, smo se tja redno z nahrbtnikom na rami odpravljali peš kar iz Novega mesta, tudi ponoči. Sprva s taborniki, potem s prijatelji alpinisti, še posebno s pokojnim Andrejem Markovičem.
Od kod je za vas najlepši pogled na Novo mesto?
Zame z vrha Kettejevega drevoreda, čisto na vrhu Marofa. Ko posedim na klopici in se odpre pogled na okljuko reke Krke in Ragov log. In takrat si vedno potiho šepetam Ketteja: »…in ga ovija kot ljubica zvesta«.
Kateri je vaš najzgodnejši prijeten spomin v zvezi z Novim mestom?
Moji najzgodnejši spomini so povezani s takratno Kristanovo ulico, danes Smrečnikovo ulico, in vso otroško »bando«, s katero smo preživljali ves čas zunaj – ob igranju igre zemljo krasti na betonskih delih, spomladi ob bližnjem potoku Težka voda, pozimi na ravnini sredi blokov, ki je bila za nas in naše smučke takrat seveda še čista strmina. Neprecenljivo lepo otroštvo me veže na Novo mesto.
Kaj pogrešate iz novomeške preteklosti?
Pogrešam gledališče, ki smo ga soustvarjali z Matjažem Bergerjem v gimnazijskih letih, pogrešam pevski zbor glasbene šole Marjana Kozine oz. zbor Ave, novomeški simfonični orkester in seveda dogodivščine iz Roda gorjanskih tabornikov. Vsi ti so zelo zaznamovali mojo bit do 18. leta, dokler sem živela v Novem mestu. Najbolj pa pogrešam v novomeški sliki svoja dva starša, ki ju na žalost ni več med nami. Ko pomislim na Novo mesto, pomislim na očeta, ki je bil Dnevnikov dopisnik za Dolenjsko. Poznal je novomeško in dolenjsko dogajanje v drobovje. Ko se spomnim na Novo mesto in mladost, vidim tudi svojo mamo, sicer ekonomistko, s katero smo skupaj za njeno galerijo pripravljali marsikatero razstavo. Pogrešam tudi večere, ki so sledili pri nas doma z likovnimi ustvarjalci. Iz obdobja po študiju, ko sem že živela v Ljubljani, pa najbolj pogrešam foto festival Foto pub. Koncu koncev sem tam tudi omrežila svojega bodočega moža, fotografa, sicer Ljubljančana.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kaj si želite v novomeški prihodnosti?
Več sodelovanja, povezovanja na vseh ravneh. Medgeneracijskem, strokovnem in med drugače mislečimi. Še vedno občutim preveč obdelovanja zgolj lastnih »vrtičkov«.
Kateri je najbolj romantičen predel v Novem mestu?
Najbolj romantičen predel je okoli bivše zelene domačije baletnikov Pie in Pina Mlakarja, nedaleč stran od prve zgradbe tovarne Krka in reke Krke. Natančneje vhod na njuno posest, kjer sta s kamni položila v zemljo napis »Pas de deux« – korak v dvoje. Koliko partnerskega spoštovanja sta me naučila ta dva izjemna človeka, družinska prijatelja.
Kakšen nasvet bi dali tujcu-turistu, ki prihaja v Novo mesto?
Pobrskaj po novomeški preteklosti in zavedal se boš, po kako pomembnih krajih hodiš. Potem bi jim svetovala, da si najamejo kanu in se spustijo po Krki do Otočca. V kanu bi jim seveda položila košaro z dolenjskimi dobrotami, med katerimi ne bi smelo manjkati domačih suhih mesnin.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kateri kulturni dogodek v Novem mestu vas je v zadnjem letu najbolj navdušil ali navdahnil?
Produkcija Anton Podbevšek teatra. Tja redno prihajamo iz Ljubljane.
V katere novomeške trgovine najraje zahajate?
Nisem pristašica trgovskih centrov, in tu je Novo mesto, tako kot mnoga slovenska mesta, naredilo veliko napako, saj jih ima preveč. Tako so trgovski centri postali družabna stičišča, kar je zgrešeno. V zadnjem obdobju zahajam v trgovino z ročno izdelanim lesnim pohištvom na začetku Glavnega trga, občudujem tekstilne mojstrovine Studia Ana. Vesela pa sem, da imamo v Ljubljani tudi trgovino Farbarela Novomeščanke Katarine Žunič.
Kateri so vaši najljubši novomeški gostinski kotički?
Celo družino ali prijatelje po predstavah v Anton Podbevšek teatru vedno peljem na pijačo v Slona. Počasi me imajo že vsi dovolj, saj vedno kot na turističnem ogledu rečem: »No, vidite, tukaj sem pa tudi kdaj špricala gimnazijske ure«.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kateri je po vašem mnenju najbolj zanemarjen del Novega mesta?
Zagotovo Kandijska cesta, vse od bolnic do starega centra mesta. Izjemen potencial ima obrečni del, pa ga na žalost »krasijo« le zanemarjene in celo zapuščene stavbe.
Kaj Novomeščani premalo cenijo?
Sami sebe in reko Krko.
Kaj Novomeščani preveč cenijo?
Svoja vina in zidanice. Priznam, nikoli z družino nismo »posvojili« teh dolenjskih običajev.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Katerih 5 ciljev bi najraje uresničili, če bi bili županja Novega mesta?
Dokončanje starega mestnega jedra – Glavnega trga, omogočila bi več pešpoti in kolesarskih poti, da bi lahko povezali tudi mesto z ruralnimi zaselki. In seveda bi uredila največjo novomeško »sramoto« – avtobusno postajo. Novemu mestu manjka tudi večja osrednja tržnica ter mladinski ali še bolje medgeneracijski center.
Če bi celo Novo mesto zajel požar, kaj bi najprej skušali rešiti?
Zagotovo spomine iz stanovanja na Smrečnikovi ulici ter Knjižnico Mirana Jarca. Knjige so zame največji zaklad, zavetišče.
Komu je v Novem mestu najtežje?
Zanemarjenemu Narodnemu domu, ker ne more znova zaživeti.
Kakšen je vaš življenjski motto?
Življenje se začne na koncu cone udobja.
Kakšen bi moral biti življenjski moto Novega mesta?
Za domovino, s cvičkom naprej. Šalim se, seveda.
Kaj ste si kot otrok želeli postati, ko boste »veliki«?
Vedno sem želela postati novinarka, to sem uresničila, in strokovno nato nadaljevala z odnosi z javnostmi, ali pa raziskovalka polarnih območij. To slednje pa počnem po svojih močeh. Včasih tudi le s prstom po zemljevidu ali z branjem tone knjig o polarnih območjih.
Kaj je za vas sreča?
Sreča ni nekaj, k čemer bi stremela, saj je hitro lahko opoteča. Je čisti marketinški konstrukt neoliberalnega kapitalizma. Slednji nas zavaja, da če nismo srečni, se samo nismo dovolj potrudili. Zato raje stremim k temu, da sem v sozvočju in stiku s sabo, da znam postavljati meje in izražati svoje potrebe. Ne težim k sreči, ampak k ravnovesju in dobrim odnosom.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
V katerem času/obdobju bi najraje živeli?
V času velikih polarnih raziskovalcev, odrivanju zemeljskih polov, tam v začetku 20. stoletja. Da bi bila lahko del teh podvigov s svojo stroko – odnosi z javnostmi. Še najraje bi bila predstavnica za odnose z javnostmi Roalda Amundsena.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kaj je vaše najljubše početje?
Trenutno najraje berem knjige in fotografiram v črno-beli tehniki.
O čem se najraje pogovarjate?
O knjigah in odnosih. So osnova, pa tako pozabljamo na njih.
Kaj vam naredi popoln dan?
Kombinacija narave, meni ljubih ljudi in en kanček dneva čisto v miru in tišini.
S čim se trenutno najbolj zavzeto ukvarjate?
S svojim zdravjem.
V čem znate pretiravati?
Z besedami, s preveč besedami. A počasi tudi tu postajam bolj zmerna. Iz govorke prehajam v pozicijo aktivne poslušalke.
Kaj oziroma kdo je največja ljubezen vašega življenja?
Brez dvoma moja družina, moje zavetišče. Imam kar štiri fante: moža Urbana, sinova Lovra in Voranca in še psa Busterja. In pa seveda Norveška, čeprav se že ponavljam.
Kaj je vaša največja ekstravaganca?
Moja največja ekstravaganca so odhodi na Norveško in čevlji. Na obeh področjih zgubim tla pod nogami.
Imate kakšno neuresničeno željo?
Zajadrati na Antarktiko iz Argentine, se tam potopiti pod led, kajakirati, spoznavati tamkajšnji živalski svet in delati eno leto kot strokovnjakinja za odnose z javnostmi na eni od raziskovalnih postaj.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Če bi lahko, katera žival bi bili najraje?
Tjulenj v sivi ali beli izvedbi. Zato pa ne maram morskih leopardov, ker so njihovi veliki plenilci.
Kaj ste po horoskopu?
Devica, kar se mi zelo pozna. Ko imam svoje perfekcionistične napade, me mož pokliče: »O ti moja devička«.
Kaj bi se najraje naučili?
Vrhunsko igrati violončelo. Po mladostniški flavti je tudi to prišlo na vrsto, a sem še daleč od želene forme. Moja velika želja je nekoč zaigrati zahtevni Kol Nidrei, Op. 47, Maxa Brucha. Mischa Maisky, moj velik idol, bo večno nedosegljiv.
Kateri talent bi imeli najraje?
Talent za ples, nežnost izražanja s telesom.
Katero supermoč bi imeli najraje?
Supermoč, s katero mi nikoli ne bi zmanjkalo življenjske energije, in supermoč za zdravljenje ljudi.
Če bi lahko zamenjali, čigavo življenje bi želeli živeti?
Svojega ne zamenjam, tudi s padci vred in brisanji »kolen«, s katerimi sem se največ naučila. Bi pa skočila kdaj v življenje polarnega raziskovalca Roalda Amundsena.
Kateri obrok je za vas najljubši?
Kosilo. Ker vanj lahko zmešam največ jedi, tekstur, okusov, barv in vonjev. In ker si vedno vzamem čas zanj, je tako pomemben postanek, vdih sredi dneva.
Katera je vaša najljubša beseda?
V maternem jeziku je to ljubečnost, ker tako lepo zveni.
Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli?
Matematika zagotovo najmanj. Preprosto vedno me je bolj vleklo v družboslovje. Zato je bil moj najljubši predmet vedno slovenščina, v kasnejšem izobraževanju pa vse oblike psihologije.
Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih?
Življenje je tek na dolge proge in ne sprint, pri katerem tečeš na polno moč na kratke proge. Zato teci skozi življenje s počasnejšim tempom.
Kje se vidite čez pet let?
Z majhni leseni hiški v naravi.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Najboljša/najljubša knjiga, ki ste jo prebrali?
Knjiga A woman in the polar night, ki je po dolgih letih priromala do mene kot darilo prijateljice. Izjemna knjiga o izjemni ženski – avstrijski slikarki Christiane Ritter, ki leta 1934 sledi svojemu možu na arktično otočje Svalbard, v drobno hiško, kjer sta zgolj s samooskrbo preživela zimo. Knjiga ponuja pogled v dandanes redko življenje v popolnem sozvočju z naravo, polarne naravne pojave (vse od polarnega sija do dolge teme) in človeško samoto.
Vaš najljubši film?
Le grand blue/Velika modrina Luca Bessona.
Vaša najljubša risanka?
Zagotovo Lolek in Bolek.
Vaša najljubša barva?
Zelena v vseh odtenkih. Lovsko zelena, kot se včasih šalim, svetlo zelena, kot spomladne bukve, zelena, rahlo pomešana z modro…To je moj notranji odsev narave, brez katere ne morem živeti.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Vaš najljubši vonj?
Vonj po snegu in morju.
Vaša najljubša roža?
Potonika, vseh barv.
Najljubša sladkarija?
Tiramisu, ki me res dvigne. A ne tak, pri katerem se varčuje s sestavinami. Mora biti bogat s sladko smetano, mascarponejem in sladkim vinom.
Najljubši glasbenik/skupina?
Za vse življenjsko obdobje zagotovo A-ha.
Najljubši letni čas?
Izbira bo težka. Padam na barvito jesen, na belino zime, na zelenje pomladi in zvok morja poleti. In ravno to mi je všeč, da imamo v Sloveniji vse letne čase. V kulturi hitenja in potrošništva smo pozabili, da imajo tudi letni časi svojo filozofijo in logiko. Da ima izmenjava letnih časov ter dela in počitka svojo zelo pomembno funkcijo.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Noč ali dan?
Dan. A z zadnje čase raziskujem fenomen spanja in pomen počitka na regeneracijo in razvoj. To ni stran vržen čas, saj gre za najbolj regenerativen del dneva. Je pa potrebno v teh hitrih časih biti kar malo drzen, da si dovoliš vzeti dovolj počitka. A to se vse obrestuje, verjemite.
Sladko ali slano?
Sladko, in to kot kombinacija kreme in testa.
Naj novomeška sladica?
»Zimski sladoled« iz novomeške slaščičarne na Glavnem trgu. Kornet s čokolado kremo s toliko sladkorja, da te »zadane« za mesec dni. Je slabega okusa, a je simbolna vez z mojo mladostjo.
Kava ali čaj?
Čaj. Kofein sem morala že dolgo nazaj opustiti.
Pes ali mačka?
Pes, ker je res najboljši človekov prijatelj. Z mačko sploh ne vem, kaj bi zares počela.
V čem ste najraje oblečeni?
V flise z odličnimi tehničnimi rešitvami ali izdelke iz merino volne. Grejejo me, se hitro sušijo in so vseh živih barv. Imam jih toliko, da jim moram skrivati pred možem.
Od česa ste bili v življenju najbolj "zadeti"?
Od impresij narave, vsakič znova.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kaj vas nasmeji?
Trenutno najbolj »Call my agent«, francoska nadaljevanka o agentih filmskih in gledaliških igralcev na Netflixu. Čisti francoski joie de vivre.
Kaj vas užalosti?
Užalosti me neetično delovanje ter pomanjkanje samokritičnosti in samorefleksije pri mnogih ljudeh.
Najpomembnejše, kar so vas naučili starši?
Zaupanje. Ta nevidna, a tako močna vez.
Najpomembnejše, kar ste ali želite vi naučiti svoje otroke?
Spoštovanje do narave in sočloveka ter zvedavost. Slednja jih lahko ponese v neslutene višine in širjave. Vse to združuje taborništvo, ki je način življenja. Zato sta tudi sinova tabornika, tako kot jaz dolga leta pri Rodu Gorjanskih tabornikov.
Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga kdaj dobili?
Nasvet, da je potrebno delovati ne samo iz delati, ampak delovati preprosto samo iz biti.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Česa se najbolj bojite?
Strahovom zdaj je bom dala moči s tem, da jih izrečem na glas. Zato bom tu raje modro tiho.
Katera je vam najljubša človeška lastnost?
Avtentičnost. Biti to, kar si. Sliši se za koga morebiti klišejsko, a dandanes ljudje zgrešeno porabijo toliko energije za svoje umetne maske, za perfektno podobo na družbenih omrežjih.
Za kateri športni klub navijate s srcem?
Za vse norveške tekače in tekačice ter biatlonke in biatlonce.
Kako in kje se rekreirate?
Izključno v naravi, ker je narava najboljše igrišče. Trenutno pozimi s sprehodi in tekom na smučeh.
Katera je vaša najljubša jed in pijača?
Voda, izvirska, brez priokusov dodanih kemikalij in mest. Občasno tudi gin tonic, a sem tu kar zahtevna pri izbiri tako gina kot tonika. Najraje pa posežem po lubenici, ki se jo lahko lotim kar z žlico, celo.
Kakšen je vaš odnos do cvička?
Nikoli nisva bila zares prijatelja. Vedno mi je šlo na jetra, ker so me na fakulteti profesorji spraševali, ali »ruknem« kaj cvička ali šmarnice pred izpiti. Zato s cvičkom nikoli nisva bila zares prijatelja. Z njim me veže le nekaj Cvičkarij v študentskih letih. Dandanes grem raje na Salamijado, srečanje Novomeščanov v Ljubljani. To je bolj meni ljubše področje – suhe mesnine.
Katera menite, da je vaša najbolj opažena značilnost?
Sočutje in moja višina.
Kaj (ali kdo) vas je najbolj zaznamovalo v življenju?
Značaj človeka se brusi v najtežjih situacijah. Zato moja izgorelost. Pred dvema letoma in pol je moje telo zaradi samoizčrpavanja enostavno izklopilo elektriko. A ni važno, kako pademo, važno je, kako se poberemo. Izgorelost sem zagrabila za roge kot možnost uvidov v svoje vzorce mišljenja, čustvovanja, delovanja, v svoja prepričanja, skrita gonila...možnost in priložnost sprememb na mnogoterih področjih, predvsem pa v odnosih. Možnost in priložnost umirjanja, posvečanja sebi, možnost za nove, drugačne poti.
Kaj vam je bilo v življenju najtežje narediti?
Spremeniti določena vedenja, razmišljanja, čustvovanja ter postaviti meje do sebe in zunanjega sveta.
Za kaj v svojem življenju ste najbolj hvaležni?
Za kulturni kapital in življenjsko širino, najlepšo dediščino mojih staršev.
Kje ste bili nazadnje na počitnicah?
Novembra na morju v Rovinju.
Katero je vaše najljubše tuje mesto? Zakaj?
Oslo. Ker ima morje, jezera, gozdove in neskončne proge za tek na smučeh. Ker je arhitekturno izjemno zanimivo in ker tam domujejo muzeji polarnih raziskovalcev.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kam bi najraje povabili svojega prijatelja na večerjo v Novem mestu ali okolici?
Toliko berem v Ljubljani o novi Hiši Fink, da se mi že cedijo sline. Zato bom kmalu tja povabila sebe in svojo družino. Ko občasno pridem za vikend v Novo mesto, grem rada na kosilo k Vovku na Ratež. Najbolj pa pogrešam Restavracijo Breg, tam smo s starši praznovali vse pomembnejše življenjske mejnike.
Kaj bi tam jedla?
V Hiši Fink se bom popolnoma prepustila, da me presenetijo s čimerkoli.
Kako sami pripomorete k čistejšemu okolju v mestu?
Da živimo skromno, spoštljivo do narave, da čim manj uporabljamo avto, po mestu le mestni promet, ločujemo odpadke, ne kupujemo plastenk z vodo in zelo skrbimo za porabo vode.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
5 vaših najljubših Novomeščanov?
Pia in Pino Mlakar, ki sta me kot družinska prijatelja naučila mnogo o življenju, jadranju in odnosu do narave, Marjana Štern – učiteljica slovenščine v osnovni šoli in mentorica pri snovanju šolskega časopisa Najča, gimnazijska razredničarka Natalija Petakovič, moja najboljša prijateljica iz mladosti Jasna Simčič, dandanes novomeška odvetnica, in Matjaž Berger, s katerim sem v gimnazijskih letih soustvarjala gledališče Antona Podbevška.
5 po vašem mnenju danes ali v zgodovini najpomembnejših Novomeščanov?
Anton Podbevšek, Pino Mlakar, Božidar Jakac, Marjan Kozina, Edvard Ravnikar.
Kaj Novo mesto najbolj loči od drugih mest?
Da se tako lepo prepleta z naravo. Prelepo sobivata skupaj. In seveda zdravo gospodarstvo oz. industrija.
Po čem je po vašem mnenju Novo mesto v Sloveniji najbolj znano?
Po svojih izkopaninah v Dolenjskem muzeju Novo mesto, tovarni Krka, Revozu in Renaultovih avtomobilih, avtodomih Adria, Leonu Štuklju in izjemnem Anton Podbevšek teatru.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Kaj bi Novemu mestu najbolj pomagalo pri razvoju?
Urejanje krožnih peš in kolesarskih poti, revitalizacija vaških središč ter spodbujanje prehranske samooskrbe. In kakšen dober tehnološki inkubator.
Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu dni ste najbolj ponosni?
Na postavljanje mej, do sebe in zunanjega sveta, na vztrajnost pri spreminjanju prehranskih navad. In seveda na odnose, ki jih gojim. Dandanes gledam na dosežke čisto drugače kot nekoč.
Na kateri dosežek Novega mesta v zadnjem letu dni ste najbolj ponosni?
To, da konstantno v Ljubljani srečujem Novomeščane, ki jim je novomeško izjemno šolstvo postavilo odlične temelje in začrtalo svetlo prihodnost.
Katere so 3 vaše najljubše pesmi iz novomeške glasbene zakladnice?
Rudolfovo Grem domov v Novo mesto, vedno in povsod, za čisto novomeško nostalgijo. EPP / Valentina Erika Platona, ki jo poslušam vedno s solzami v očeh, ker pogrešam Pimpija. In seveda Dan D, karkoli iz akustičnega repertoarja me ponese.
Kaj bi radi povedali o Novem mestu, pa doslej niste?
Pogrešam te, zelo, zato znava še kdaj sobivati skupaj na daljši rok.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 01/2019 |
Intervju: Katja Krasko Štebljaj, Tomaž Levičar
Fotografije: Tomaž Levičar
Januar 2019
No comments:
Post a Comment